Glinek

Zgodovina Glinka v pisnih virih sega v 14. stoletje, ko se naselje prvič omenja med letoma 1327 in 1330 kot »villa Glunk« (vas Glinek), in sicer v Kopialni knjigi vojvode Henrika Goriško-Tirolskega. Leta 1439 je ime kraja zapisan kot Glynikg in leta 1496 kot Glunkh in Glinckg. V 17. stoletju se je v arhiv kraj zapisal z imenom Glinnickh (leta 1642)

Karlovec: Karloviz (1665), Karlouez (1720), zaselek Glinka imenovan po karel = globel, kotanja, lahko tudi skodela

franciscejski kataster

Bitka pri Šmarju se je odvijala med 12. in 16. septembrom 1813, ko sta se spopadli francoska in avstrijska vojska. Avstrija je namreč z bitko pri Wagramu poleti 1809 izgubila ozemlja, ki jih je 14. oktobra istega leta francoski cesar Napoleon Bonaparte združil pod enotnim imenom Ilirske province, in da bi nazaj pridobila izgubljena ozemlja, je Avstrija avgusta 1813 napovedala vojno Franciji.

»Največji boj, kar jih je bilo 1. 1813. na Kranjskem,« je potekal pri Šmarju, deloma na ozemlju od Škofljice, Zaloga, Glinka vse do Gumnišč. Tu so se spopadle vojske Italijanskega kraljestva in Ilirskih provinc z avstrijsko vojsko, ki so jo predstavljali hrvaški graničarji. Italijansko-francosko stran je vodil Napoleonov posinovljenec Eugène de Beauharnais, na čelu vojske Avstrijskega cesarstva pa je bil polkovnik srbskega rodu Bogdan Teodor Milutinović.

Ko so se 12. septembra zjutraj pred Škofljico pojavili francosko-italijanski vojaki, je polkovnik Milutinović svoje može razvrstil po gričih okoli Šmarja. Podkralj Beauharnais je nad Škofljico in na njene zveze s četo na Gumnišču najprej poslal lahke strelce t. i. tirailleurje. Ko so se le-ti umaknili, so Francozi začeli obstreljevati avstrijsko vojsko s topovi, obenem pa se dali v bojni položaj. Po več urah se je razširila novica o približevanju francoske vojske s hribov v zaledju, kar je preplašilo avstrijsko vojsko, saj so bili Francozi po številu vojakov v veliki prednosti. Kljub strahu je polkovniku Milutinoviću uspelo zadržati čete na svojih mestih, kar se je izkazalo za pravo potezo, saj je bila novica o približevanju Francozov lažna. Ker pa so nasprotniki skoraj že obkolili avstrijske vojake in ker le-ti niso dobili pričakovane okrepitve z Višnje Gore, se je polkovnik Milutinović odločil za napad. Stotnik Nikšić je z bajoneti presenetil francoske vojake, ko so se vzpenjali proti Plešam. Presenečeni Francozi so se razbežali, Nikšić pa je slavil zmago. Kmalu zatem je ukaz za napad na gumniški strani dobil tudi stotnik Martini. Od osmih čet, ki so se borile za Gumnišče in Zaloški hrib, jih je bilo kar sedem, ki so se znašle v boju, a proti večeru je prišla obljubljena pomoč iz Višnje Gore. Boji so trajali do noči, ko je Beauharnais ukazal umik francoskih vojakov.

Izgube avstrijske vojske so bile v primerjavi s francosko skoraj nične. Avstrijske čete so namreč imele 47 mrtvih in ranjenih, zajetih pa je bilo 28 vojakov; na francoski strani pa naj bi izguba štela skoraj 500 mrtvih ter ranjenih in 97 zajetih vojakov. Francoski ranjenci so bili prepeljani v Ljubljano, za mrtve pa so pod prisilo poskrbeli domačini iz Glinka in z Gumnišča.

Časnik Jutro je 26. septembra 1929 zapisal, kako se je bitke spomnila neka starejša gospa: »Nekega jutra je bilo okoli nas naenkrat vse plavo Francozov. Ves dan smo čakali, kaj bo. Zvečer so se udarili. Ko je bila bitka končana, so prišli Francozi v vas in so hoteli odpeljati kravo iz hleva; mi pa smo jih lepo prosili in so bili res tako dobri, da so jo pustili. Potem so prisilili ljudi, da so šli pokopavat ubite. Izkopali so veliko jamo na Garbasovi (p. d. Škrabetovi) njivi in so jih tam pokopali. To je bil velik grob. (Neki lovec na Blatu baje še natančno ve, na katerem delu njive je bil grob.) Druge so pokopali okoli cerkve na Gumnišču. (Ker so pozneje pokopavali na tem pokopališču tudi domače ljudi so se tu francoski grobovi izgubili).«

Na umrle francoske vojake danes spominja Francoska kapelica in grmada pri Hrvatu. Na stičišču šestih poti, kjer naj bi po izročilu umrl graničarski oz. hrvaški (po drugem izročilu francoski) vojak, so ljudje začeli odmetavati suhe veje in tako se je oblikovala grmada, ki so jo v preteklosti večkrat zakurili v spomin padlih vojakov.

Zemljiška gospostva so se začela oblikovati okoli leta 1000 z vladarjevo delitvijo zemlje. Gospostva običajno niso bila strnjena v celoto, temveč razdrobljena, njihovi sestavni deli pa so bile župe. Župa enega gospostva je lahko vsebovala več vasi, kot je to bilo tudi v primeru Glinka, saj je skupaj z Zalogom tvoril eno župo. Le-ta je pripadala posesti Kranjskega deželnega vicedoma od srednjega veka do sredine 18. stoletja, ko je bil vicedomski urad v reformah Marije Terezije ukinjen. Del nekdanjega vicedomskega ozemlja je nato prešel pod gospostvo Thurnau, ki je doživelo vzpon v času družine Codelli. Vicedomski urad Zalog z vasjo Glinek je pridobil Avgust Codelli, po smrti njegovega naslednika pa se je leta 1797 gospostvo razdelilo med več bratov. Glinek je bil pod oblastjo Codellijev do ukinitve fevdalizma z zemljiško odvezo leta 1848. Leto kasneje je to ozemlje z upravno reformo prišlo pod okrajno poglavarstvo Ljubljana in v davčni urad Ljubljanska okolica. Leta 1850, ko so na Kranjskem ustanovili občine, je bil Glinek vključen v Občino Šmarje in bil del nje vse do konca 2. svetovne vojne. Leta 1945 je sodil v kraj Škofljica, ki je bil pod upravo Krajevnega ljudskega odbora Škofljica pod Okrajem Ljubljana – okolica. Po letu 1955, ko je prišlo do združevanja občin, je nastala Občina Ljubljana Vič – Rudnik, katere del je bila tudi Škofljica z okoliškimi naselji, ki so se združevali v krajevne skupnosti. Glinek je bil poleg Gumnišča, Zaloga, Gorenjega Blata, Škofljice, Lanišča, Dol, Reber in Pleš del Krajevne skupnosti Škofljica. Leta 1995 se je upravna delitev zopet spremenila in iz Občine Ljubljana Vič – Rudnik je nastalo šest manjših občin, med njimi Škofljica, katere del je tudi Glinek.

Gospodarske panoge v Glinku so bile v preteklosti enake ostalim naseljem v tem predelu Slovenije. Prebivalci so se ukvarjali predvsem s kmetijstvom, prodajali so seno, slamo, drva in perutnino. Še do druge polovice 20. stoletja je imela v vasi skoraj polovica hiš kmečki značaj, danes ni niti ene delujoče kmetije več. Namesto tega ima Glinek močno razvito obrt in podjetništvo, v vasi je trenutno registriranih kar 22 pravnih oseb.

Konec 19. in v začetku 20. stoletje je izpričanih že več obrti. Domačin Anton Skubic preživljal kot trgovec s peskom in tesar, Edvard Matjaž pa z mizarstvom.

Geografska lega

Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937: Gručasta vas leži na prisojni terasi na vzhodnem robu Ljubljanskega barja

Glinek je razloženo naselje na 300 m nadmorske višine leži južno od Škofljice, pod gričem Prevalom, na obrobju Marndola, majhnega zatoka na vzhodnem robu Ljubljanskega barja. Skozi vas teče potok Podvin. Na severovzhodu je kraška dolina imenovan Dovc.

Flora in favna

Kulturne znamenitosti

Francoska kapelica nad Glinkom je bila konec 19. stoletja postavljena v spomin na bitko, ki je septembra 1813 potekala na območju od Zaloga do Gumnišča. Kapelica naj bi bila v spomin na padle francoske vojake, ki naj bi bili pokopani na mestu kapelice oziroma v njeni okolici, obstaja pa tudi izročilo, da naj bi kapelico zgradili, ker je neko starejšo gospo na tistem mestu strašilo, ko je šla k maši.

Francoska kapelica je kapelica zaprtega tipa, saj se le glavna stran odpira v prostor s kiparskim okrasjem, ostale stranice pa so zaprte. Znamenje je tridelna arhitektura z visokim pravokotnim podstavkom, osrednjo nišo in na vrhu s trikotnim čelom. Na vsaki strani sta dva monumentalna stebra, zaradi katerih zgradba kapelice deluje precej mogočno. V polkrožno zaključeni niši je kip Kristusa tipa Ecce homo!, prizora iz Janezovega evangelija (Jn 19,4-6), ki predstavlja s trnjem kronanega Jezusa v trenutku, ko ga je Pilat privedel pred ljudi in izrekel besede: “Glejte, človek!”, s čimer je povedal, da na njem ni našel krivde in da ga prepušča množici.

Leseni kip iz 19. stoletja je kvalitetno delo neznanega avtorja. Kip je bil prvotno polihromiran v nežnejših in manj agresivnih tonih, kot so barve, ki so mu jih prisodili v kasnejših obnovitvenih posegih; danes je kip zopet potreben temeljitega konservatorsko-restavratorskega posega.

V niši kapelice se je nekoč nahajal še kipec sedečega trpečega Kristusa. Umetnostni zgodovinar France Stele je leta 1913 soho opisal kot 34 cm velik kip Jezusa, odetega v rdeč plašč. Desno roko je naslanjal na desno, levi komolec pa opiral na levo koleno in z dlanjo podpiral, kot je zapisal Stele, “žalostno s krono venčano glavo.” Takšen tip Kristusa pri nas označujemo z izrazom “hrvaški Kristus”. Danes izgubljeni glinški kipec je zanimiv predvsem zaradi svoje redkosti na tem področju, saj je bil ta tip upodobitve razširjen na območjih okoli meje Slovenije s Hrvaško, od kjer tudi poimenovanje; v naši bližnji okolici pa ga beležimo le še v Podvežah pri Lučah in Mateni.

Novo kapelico nad Glinkom je 16. junija 1899 blagoslovil škof Anton Bonaventura Jeglič ob priložnosti blagoslovitve novega gasilskega doma na Škofljici; istočasno je podelil blagoslov tudi kapelici na Gumnišču. Med 2. svetovno vojno so partizani v kapelici shranjevali puške in hrano, saj jim je nudila zavetje pred dežjem. V letih 1988­­–1989 je bila na željo in s financiranjem vaščanov Glinka in Zaloga kapelica obnovljena, blagoslovil pa jo je tedanji škofeljski župnik Peter Kvaternik. V preteklosti je mimo znamenja vsako pomlad potekala procesija. Dekleta so ob tej priložnosti kapelico okrasila, možje pa so poskrbeli za morebitna obnovitvena dela.

Francoska kapelica se sedaj zdi odmaknjena, vendar je nekoč mimo nje vodila glavna pešpot za vaščane Glinka in Gumnišča do naše nekdanje župnijske cerkve v Šmarju, danes pa Kristusa v niši pozdravljajo le sprehajalci in pohodniki, ki se podajo po Svarunovi poti.

Francozovo domačijo tvorijo pritlična hiša z zatrepom nad vhodno osjo, nadstropna zidana kašča z letnico 1879, gospodarsko poslopje in kozolec. V hiši sta združena bivalni in gospodarski del, v katerem je bil nekoč hlev, kozolec pa je pomemben predvsem, ker je edini ohranjeni toplar z opečnatimi stebri v osrednji Sloveniji. Čeprav je domačija vpisana v Register nepremične kulturne dediščine in ima status kulturnega spomenika, je v slabem stanju in potrebna obnove.

Domačija na naslovu Glinek 7 (nekoč Glinek 4) nosi hišno ime Pri Francozu, ker naj bi na njihovi njivi pokopali padle francoske vojake iz bitke leta 1813. Do začetka 19. stoletja je gospodar nosil priimek Pucihar, le-tega je zamenjal priimek Skubic, ki se je obdržal vse do današnjih dni. Junija 1811 se je namreč s Police priženil Jurij Skubic, ki je za soprogo vzel domačinko Nežo Pucihar.

Razpelo na križišču cest za Glinek in Klanec je bilo nekdaj pritrjeno na lesen steber, kasneje so ga premestili na drevo, ki je raslo poleg. Polihromirana figura Križanega je narejena iz kovine, arhitekturna omarica pa je lesena in zunaj obita s pločevino.

Tičnica

Literatura

Josip Gruden, Spomini na Francoze, Zbornik Matice Slovenske, 13, 1911, str. 1–28

Stane Kočar, Župnija Škofljica. Umetnostnozgodovinski vodnik, Škofljica 1998

Jana Krašovec, Zgodovina občine Škofljica v 20. stoletju, Glasnik, 17/1, 2008, str. 48–49; 17/3, 2008, str. 38

Stane Mikuž, Umetnostnozgodovinska topografija grosupeljske krajine, Ljubljana 1976

šmarska knjiga

Pavle Blaznik, “Zemljiška gospostva v Ljubljani in njeni okolici”, 1971, Razprave zv. 2, Iz starejše gospodarske in družbene zgodovine Ljubljane, str. 27-96