Zgodovina naselja Glinek
Bitka pri Šmarju se je odvijala med 12. in 16. septembrom 1813, ko sta se spopadli francoska in avstrijska vojska. Avstrija je namreč z bitko pri Wagramu poleti 1809 izgubila ozemlja, ki jih je 14. oktobra istega leta francoski cesar Napoleon Bonaparte združil pod enotnim imenom Ilirske province, in da bi nazaj pridobila izgubljena ozemlja, je Avstrija avgusta 1813 napovedala vojno Franciji.
»Največji boj, kar jih je bilo l. 1813. na Kranjskem,« je potekal pri Šmarju, deloma na ozemlju od Škofljice, Zaloga, Glinka vse do Gumnišč. Tu so se spopadle vojske Italijanskega kraljestva in Ilirskih provinc z avstrijsko vojsko, ki so jo predstavljali hrvaški graničarji. Italijansko-francosko stran je vodil Napoleonov posinovljenec Eugène de Beauharnais, na čelu vojske Avstrijskega cesarstva pa je bil polkovnik srbskega rodu Bogdan Teodor Milutinović.
Izgube avstrijske vojske so bile v primerjavi s francosko skoraj nične. Avstrijske čete so namreč imele 47 mrtvih in ranjenih, zajetih pa je bilo 28 vojakov; na francoski strani pa naj bi izguba štela skoraj 500 mrtvih ter ranjenih in 97 zajetih vojakov. Francoski ranjenci so bili prepeljani v Ljubljano, za mrtve pa so pod prisilo poskrbeli domačini iz Glinka in z Gumnišča.
Ko so se 12. septembra zjutraj pred Škofljico pojavili francosko-italijanski vojaki, je polkovnik Milutinović svoje može razvrstil po gričih okoli Šmarja. Podkralj Beauharnais je nad Škofljico in na njene zveze s četo na Gumnišču najprej poslal lahke strelce t. i. tirailleurje. Ko so se le-ti umaknili, so Francozi začeli obstreljevati avstrijsko vojsko s topovi, obenem pa se dali v bojni položaj. Po več urah se je razširila novica o približevanju francoske vojske s hribov v zaledju, kar je preplašilo avstrijsko vojsko, saj so bili Francozi po številu vojakov v veliki prednosti. Kljub strahu je polkovniku Milutinoviću uspelo zadržati čete na svojih mestih, kar se je izkazalo za pravo potezo, saj je bila novica o približevanju Francozov lažna. Ker pa so nasprotniki skoraj že obkolili avstrijske vojake in ker le-ti niso dobili pričakovane okrepitve z Višnje Gore, se je polkovnik Milutinović odločil za napad. Stotnik Nikšić je z bajoneti presenetil francoske vojake, ko so se vzpenjali proti Plešam. Presenečeni Francozi so se razbežali, Nikšić pa je slavil zmago. Kmalu zatem je ukaz za napad na gumniški strani dobil tudi stotnik Martini. Od osmih čet, ki so se borile za Gumnišče in Zaloški hrib, jih je bilo kar sedem, ki so se znašle v boju, a proti večeru je prišla obljubljena pomoč iz Višnje Gore. Boji so trajali do noči, ko je Beauharnais ukazal umik francoskih vojakov.
Časnik Jutro je 26. septembra 1929 zapisal, kako se je bitke spomnila neka starejša gospa: »Nekega jutra je bilo okoli nas naenkrat vse plavo Francozov. Ves dan smo čakali, kaj bo. Zvečer so se udarili. Ko je bila bitka končana, so prišli Francozi v vas in so hoteli odpeljati kravo iz hleva; mi pa smo jih lepo prosili in so bili res tako dobri, da so jo pustili. Potem so prisilili ljudi, da so šli pokopavat ubite. Izkopali so veliko jamo na Garbasovi (p. d. Škrabetovi) njivi in so jih tam pokopali. To je bil velik grob. (Neki lovec na Blatu baje še natančno ve, na katerem delu njive je bil grob.) Druge so pokopali okoli cerkve na Gumnišču. (Ker so pozneje pokopavali na tem pokopališču tudi domače ljudi so se tu francoski grobovi izgubili).«
Na umrle francoske vojake danes spominja Francoska kapelica in grmada pri Hrvatu. Na stičišču šestih poti, kjer naj bi po izročilu umrl graničarski oz. hrvaški (po drugem izročilu francoski) vojak, so ljudje začeli odmetavati suhe veje in tako se je oblikovala grmada, ki so jo v preteklosti večkrat zakurili v spomin padlih vojakov.
Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, str. 356: Dostop po občinski cesti 1 km od ceste Škofljica—Kočevje z vsemi vozili.
Okoli leta 1950 je bilo v vasi okoli 11 hiš, od tega 5 kmetij. Če je bilo pred pol stoletja kmetijstvo glavna dejavnost, se danes samo s kmetijstvom v vasi ne preživlja nihče več.
v povojnih časih pri »Kajžarjevi« teti Franci pripravo za mletje žita, imenovano stopa. V Glinek je v tistih časih nosilo mleti žito kar nekaj ljudi.
V pogovoru sem izvedel, da so v petdesetih letih prejšnjega stoletja v vasi pričeli graditi zadružne hleve za svinje, ki pa nikoli niso služile svojemu namenu. V te prostore se je naselilo podjetje za galvanizacijo, sedanja Galvanotehnika Glinek.
Zemljiška gospostva so se začela oblikovati okoli leta 1000 z vladarjevo delitvijo zemlje. Gospostva običajno niso bila strnjena v celoto, temveč razdrobljena, njihovi sestavni deli pa so bile župe. Župa enega gospostva je lahko vsebovala več vasi, kot je to bilo tudi v primeru Glinka, saj je skupaj z Zalogom tvoril eno župo. Le-ta je pripadala posesti Kranjskega deželnega vicedoma od srednjega veka do sredine 18. stoletja, ko je bil vicedomski urad v reformah Marije Terezije ukinjen. Del nekdanjega vicedomskega ozemlja je nato prešel pod gospostvo Thurnau, ki je doživelo vzpon v času družine Codelli. Vicedomski urad Zalog z vasjo Glinek je pridobil Avgust Codelli, po smrti njegovega naslednika pa se je leta 1797 gospostvo razdelilo med več bratov. Glinek je bil pod oblastjo Codellijev do ukinitve fevdalizma z zemljiško odvezo leta 1848. Leto kasneje je to ozemlje z upravno reformo prišlo pod okrajno poglavarstvo Ljubljana in v davčni urad Ljubljanska okolica. Leta 1850, ko so na Kranjskem ustanovili občine, je bil Glinek vključen v Občino Šmarje in bil del nje vse do konca 2. svetovne vojne. Leta 1945 je sodil v kraj Škofljica, ki je bil pod upravo Krajevnega ljudskega odbora Škofljica pod Okrajem Ljubljana – okolica. Po letu 1955, ko je prišlo do združevanja občin, je nastala Občina Ljubljana Vič – Rudnik, katere del je bila tudi Škofljica z okoliškimi naselji, ki so se združevali v krajevne skupnosti. Glinek je bil poleg Gumnišča, Zaloga, Gorenjega Blata, Škofljice, Lanišča, Dol, Reber in Pleš del Krajevne skupnosti Škofljica. Leta 1995 se je upravna delitev zopet spremenila in iz Občine Ljubljana Vič – Rudnik je nastalo šest manjših občin, med njimi Škofljica, katere del je tudi Glinek.
